Gaucherjeva
bolezen je zelo redka dedna bolezen. Je posledica mutacije v
genu za glukocerebrozidazo. Glukocerebrozidaza je encim, ki
je odgovoren za razgradnjo glukocerebrozida. Ta maščoba je produkt
odmrlih rdečih in belih krvnih celic. Zaradi odsotnosti oziroma
nefunkcionalnosti glukocerebrozidaze se glukocerebrozid ne razgrajuje,
ampak se kopiči v celicah, imenovanih tkivni makrofagi. Ko je
nerazgrajene maščobe v celicah zelo veliko, te postanejo velike,
okrogle in niso več sposobne opravljati svojih nalog. Imenujemo
jih gaucherjeve celice. Največ jih je v kostnem mozgu, vranici
in jetrih, kjer onemogočajo normalno delovanje teh organov.
Običajno so pogosti zlomi kosti ter povečana jetra in vranica
tudi med prvimi znaki, zaradi katerih zdravnik posumi na to
bolezen.
Ločimo
tri tipe gaucherjeve bolezni:
-
Tip 1: zmanjšana
je encimska aktivnost, ne pa njegova koncentracija v lizosomu.
Znaki, ki so anemija, trombocitopenija, levkopenija, povečana
jetra in vranica, zmanjšanje kostne mase, se lahko pokažejo
šele v odrasli dobi.
-
Tip 2:
poleg povečanja jeter in vranice se pojavijo še okvare centralnega
živčnega sistema, zaradi česar bolniki redko živijo več kot
dve leti.
- Tip
3:
znaki so podobni kot pri tipu 1, prisotne pa so tudi nevrološke
motnje, ki se z leti večajo.
Močno
prevladuje tip 1, nevropatološke oblike se pojavljajo le pri 5-10
% bolnikov.
V
Sloveniji je trenutno poznanih 13 primerov tipa 1 gaucherjeve
bolezni, po predvidevanjih pa je na svetu okoli 40.000 obolelih.
Zdravljenje
Možni
so naslednji načini zdravljenja:
-
presaditev kostnega mozga,
- genska
terapija,
-
encimska terapija
(izvaja se tudi v Sloveniji, zato je bomo posebej predstavili).
Encimska
terapija
Namen
encimske terapije je manjkajoči ali neaktivni encim nadomestiti
z aktivnim. Prvi klinični poskusi so se pojavili sredi 70. let,
v splošni uporabi pa je ta terapija od leta 1991. Encime so sprva
pridobivali iz človeških placent, od leta 1994 pa je na voljo
tudi biotehnološki proizvod, pridobljen iz tkivne kulture ovarijev
kitajskih hrčkov, kamor so prej vnesli človeški gen za glukocerebrozidazo.
Učinkovitosti placentalnega in rekombinantnega encima sta primerljivi.
Terapija
je omejena na tip 1 in tip 3 gaucherjeve bolezni, vendar so pri
tipu 3 problematični nevrološki simptomi, saj encim ne more učinkovito
doseči centralnega živčnega sistema. Izboljšanje, ki ga prinese
encimska terapija, se pozna predvsem pri zmanjšanju povečanih
jeter in vranice ter krvni sliki. Drugi koristni in neželeni učinki
terapije so zelo raznoliki in odvisni od stanja posameznega bolnika.
Encim
se v telo vnaša intravenozno, in to običajno vsakih 14 dni, saj
je akumulacija glukocerebrozida pri bolezni tipa 1 zelo počasna.
Na encimski terapiji je danes več kot 2000 bolnikov.
Dednost
Gaucherjeva
bolezen je avtosomna in se deduje recesivno. Avtosomno-recesivno
dedovanje se pojavlja pretežno pri presnovnih boleznih, med katere
uvrščamo tudi gaucherjevo bolezen.
Vsak
človek nosi v svojem genetskem zapisu dva gena za glukocerebrozidazo
(od očeta in od matere). Če sta oba okvarjena, se izrazi bolezen,
če pa je okvarjen le eden, je taka oseba prenašalec bolezni. Prenašalci
sicer proizvajajo manj encima kot je običajno, vendar še vedno
dovolj, da ne kažejo bolezenskih znakov.
Spodnja shema prikazuje dedovanje okvarjenega gena pri različnih
kombinacijah partnerjev:
1.
Bolnik in zdrav partner:
-
vsi otroci so prenašalci.
|
 |
2.
Prenašalec in zdrav partner:
-
50 % otrok je prenašalcev,
- 50
% otrok je zdravih.
|
|
3.
Prenašalec in bolnik:
-
50 % otrok je bolnih,
-
50 % otrok je prenašalcev.
|
|
4.
Prenašalec in prenašalec:
- 25
% otrok je bolnih,
-
50 % otrok je prenašalcev,
- 25
% otrok je zdravih.
|
|
5.
Bolnik in bolnik:
|
|
|
